Marako

Tokrat je šlo za tretje, če štejem pa še srčno decembersko pa že četrto zimsko ponovitev osvajanja Šentiljske poti v enem dnevu. Tudi tokrat se vreme ni izneverilo in sneg je padal, kot se letnemu času spodobi, a žal zaradi objektivnih razlogov tokrat meni ni bilo zraven.

Sem pa se podal na pot teden dni kasneje in čakalo me je pravo nasprotje prejšne sobote. Tokrat sonce sonce in še enkrat sonce. Namesto snežnega meteža in -8°c me je čakala prav lepa sončna sobota. Sem pa kljub temu bil deležen gaženja, hoje po mokrem snegu, blata, leda in asfalta seveda.

Glede na to, da sem se tokrat odpravljal na pot sam, sem štartal še v trdi temi iz Sladkega Vrha. Prva postaja kmetija Sirk. Do nje pa je treba priti po novi poti. Planinsko društvo Paloma je namreč v zadnjem letu majčkeno spremenila nekatere dele poti. In pot do Sirka je že ena izmed tistih sprememb. In v temi čisto na začetku, praktično dama “zalutam” za začetek. Sicer hitro ugotovim zmoto, ki jo hitro popravim, a ob enem znova ugotavljam, da je orentacija v temi, kljub lučki nekaj čisto drugega. Mi pa pade v glavo ideja o novem izzivu

Sirke seveda zaradi žiga ne budim, tako nadaljujem pot. In že spet imam občutek, da sem še kar naprej doma, ko pridem do Mure.  Ko pridem do Lokavca je že bolje saj me tam ujame sončni vzhod tam nekje za oblaki, pa fotka ne pove vsega

Tudi pri Snežinki ne dobim žiga, odprejo komaj ob devetih. Tako naredim prvi večji postanek pri Gaubeju. To je tam, kjer so domačini tako prijazni, da kar ne moreš od njih. Dvajset minut je minilo ob čaju in dobrem domačem kruhu, kot bi mignil.

Kmalu za tem se je pokazala prva slabost. Dala mi je slutiti, da ne bo šlo do konca. Garmin se je namreč spomnil in začel kazati, da je batarija skorajda prazna, a se ni vdal do Šentilja.

Še prej pa Brloga

in med vinogradi vse do Šentilja

v Šentilju pri Belni pa drugi postanek z pustnim krofom in čajem. Kako mi je uspelo s čajno vrečko umazati pol mize mi še sedaj ni jasno. Kot sem omenil mi je kmalu po Šentilju Garmin odpovedal, jaz seveda nisem. Praktično me je čakal najbolj pravljični del poti. Snega v izobilju, na nekaterih vzponih se je prikazal tudi led, zato je bila pozornost predvsem na mestih kjer so prepadi še kako potrebna. A ni bilo hujšega. Shojene poti ni bilo. Je pa bilo  zanimivo videti, da se je na poti našlo obilo živalskih sledi. In to točno na poteh kjer hodimo. Očitno nas nekaj povezuje. Zanimo je bilo tudi videti, kako se narava igra s snegom

Očitna strmina ni vzdržala in sneg se je začel sam kotaliti.

Tudi Beli vrh je tokrat upravičil svoje ime

od tukaj pa ni bilo več daleč do doma.

Za nagrado pa so me po 12 urah čakali doma pravi domači pustni krofi. Kaj se želi človek v takšnih trenutkih še lepšega?

Fotke

GPS zapis poti

V resnici je to suhoparni zapis “neke” poti. Ni se dogajalo nič dramatičnega, če odštejem odpoved Garmina, tudi nobene krize ni bilo. Vse je šlo tako lepo, da tudi kar sam ne morem verjeti.  Z nasmehom na ustnicah lahko rečem, da je bila najslajša do sedaj, pa ne samo zaradi pustnih krofov. Danes je za menoj tudi že 8 km teka z Marjetko, ki je zadnje čase tako ali tako motivacija meni. Ne vem na koliko tekov bi se v zadnjih mesecih podal v nedeljo po sobotnih dolgih tekih, če nje nebi bilo. SuperBalaton je tudi že skorajda pred vrati, še samo štirje tedni so. Naslednji teden me čaka en močen vikend, potem pa še samo aktivni počitek. In to naj bi bilo to

• Zavedati se, da je zob sestavni del človeškega telesa in da ne preneha boleti sam od sebe, tako kot sem mislil v rani mladosti, ko sem “pobegnil” iz zobne ordinacije. Ravno v trenutku, ko me je medicinska sestra poklicala me je namreč prenehal bolet. Seveda sem bil čez pol ure nazaj.
• Zavedati se, da je tudi glava sestavni del človeškega telesa. In če ni prazna, lahko boli. Ali še huje, vnetje sinusov, ki povzroča neopisljive bolečine.
• Zavedati se, da Lekadol+ ni čudežno zdravilo za zgoraj našteto. Nekateri so hodili kar nekaj časa v šole,da nam lahko pomagajo.
• Zavedati se, da je potreben samo trenutek nepazljivosti, da povzročiš prometno nesrečo. Na “srečo” samo z materialno škodo. Si ne znam predstavljati, kakšen občutek krivde ima človek, ki povzroči nesrečo v kateri so poškodovani ali bog ne daj še kaj huje.
• Zavedati se, da vse vedno ne gre po planu. Da kdaj tudi na moji poti omagam, da obstajajo trenutki, ko tudi v moji glavi ni vse “naravnano” tako kot treba.
• Zavedati se, da tudi v športu kdaj odpovem, tako kot včeraj
• Zavedati se, da imam ob sebi moje najdražje in da zna biti velikokrat tudi veliko bolje.

Če ne drugega, mi je vsaj prvemu uspelo napisati poročilo.