Marako

Če ne drugega, mi je vsaj prvemu uspelo napisati poročilo.

Reče danes ena kolegica v šoli: “Enko je dobla, ker sta se z mamico pozable naučit tisto, kar sem jim dala…”  Čaki malo, kaj praviš? Kdo je dobil enko? Kdo se ni naučil? Mamica?…  Aja, pozabila sem omenit, da sva se pogovarjali o punčki iz 4. razreda! Ja, tako pač je, mi je pojasnila in dodala, da se ti otroci tako ali tako vsi učijo skupaj s starši, oziroma da se starši teh otrok učijo skupaj s svojimi otroki. In potem pridejo na govorilne ure in jamrajo, da kolk se je treba učit v tem 4. razredu, pa kake težke naloge dobivajo, pa kake težke preizkuse pišejo… Bogi otroci, res! In še bolj bogi starši, ki učenje tako dobesedno vzamejo, da se učijo namesto svojih nadebudnežev… Saj vem, da jih večina dela to v dobri veri, da otroku s tem pomagajo, ampak to ni to. Tak otrok se predolgo zanaša na starše in njihovo pomoč in potem je razočaranje zaradi izgubljenih točk ali slabših ocen še toliko večje. “Ja, kako je lahko dobil samo 3, če pa sva se celo popoldne učila? Kak lahko date take težke naloge, kak te naj otrok to reši?…”  S takimi in podobnimi vprašanji se ubadajo iz dneva v dan in to sploh še ni vse. Tisti najbolj zagreti se dnevno javljajo tudi po e-pošti in zahtevajo še dodatna pojasnila v zvezi z nalogami itd… Kam smo prišli?! OK, so posamezniki, ki zaradi specifičnih težav potrebujejo stalno pomoč pri učenju in prav je, da jim jo starši nudijo, če in dokler so  tega sposobni, ne zdi se mi pa prav, da to prakticirajo tudi taki, ki jim to nikakor ne bi bilo potrebno. Le zakaj ne bi otroku dovolili, da se čim prej nauči, kako se sploh mora učiti? Le zakaj z njim sedeti ure in ure in predelovati neko snov, ki so jo razložili že v šoli? Mogoče pa bi otroke vzpodbujali k temu, da bi v šoli bolj poslušali, ne pa da se zanašajo na to, da jim bo doma  nekdo (mamica, oči, inštruktor…)  še 1x razložil in pomagal pri nalogi, s katero bi znanje utrdili. Najlažje je, seveda, jamrat, da so otroci preobremenjeni in da je snovi preveč. Itak. Dejstvo pa je, da so preobremenjeni nekateri starši, ki od otrok, glede na svoje vloženo delo (sedenje ob otroku, ko dela nalogo, ponavljanje, spraševanje, preverjanje, izdelava plakatov, izdelkov…) preveč pričakujejo. V bistvu hočem povedati samo to, da bi morali nekateri starši otrokom preprosto pustiti se naučiti in delati, kakor vejo in znajo. Ker to je v bistvu učenje. In s tem bo otrok pridobil znanje in izkušnje, ki bodo res njegove. In če bo to ocenjeno s trojko, pomeni, da se bo naslednjič moral naučiti ali narediti še kaj več, če bo želel imeti petico. Predvsem pa se mora naučiti učiti. In kako naj to doseže, če namesto njega kar naprej nekdo drug podčrtuje, izpisuje, išče po učbeniku… ?!

Se še spomnite tega zapisal lani – KLIK . Takrat so to bile sanje, velike sanje. Še danes ko pogledam ta zapis se sprašujem kako sem si upal.  Ampak očitno sem imel toliko zaupanja vase, da nisem niti malo dvomil o uspehu. Nekaj težav je sicer bilo, predvsem zaradi bolezni – v Vogau, vse ostalo pa je bilo praktično realizirano kot sem si zastavil na začetku leta.  Pod streho sem tako spravil dva maratona in 6 ultramaratonov.

Sedaj pa mi manjka samo še en korak, en velik korak. In čas za odštevanje se je že pričel…

Trenutno še počivam, kar pomeni,da tečem 2-3x tedensko počasne teke, ki niso daljši kot 10 km.  No ja danes sem se sicer pregrešil in jih naredil 13. To je sicer bolj v smislu, da bi mi mogoče uspelo letos preseči znamko 2000 km.  Ampak to zame trenutno ni nek cilj, bolj sem usmerjen že v drugo leto in tri teke, ki me čakajo.

• 17, 18 marec 2012: Lake Balaton Supermaraton .  Etapni tek, prvi dan 43,1 km, drugi dan 51,7 km.
• 5. maj 2012:  Imam jih 50 pa kaj.  Ta tek si srčni kar vpišite v svoje koledarje. Udeležba obvezna, več podrobnosti ko bo čas za to
• 8. junij  2012 Biel 100km

Vsak tek zase bo nek mejnik v mojem življenju in verjamem, da bo vsak zase  tudi zgodba zase. Komaj čakam

Sploh ni bilo vprašanje, ali bomo srčni tekli ali ne. Bilo je samo vprašanje, katera predstavnica, kot velevajo pravila, bo tekla v naši ekipi. Samo malce spodbude je bilo treba in odločitev je padla. Jaz pa sem tudi obljubil,da bom z njo odtekel krog, pa kaj nebi, če pa je tako super ko tečeva skupaj.

Kar se tiče mojega teka mi je res letelo. Enkrat med tednom sem malce za trening poskusil teči malce hitreje,  pa je šlo brez problema. Da pa mi bo šlo tako super na tekmi pa se mi ni niti sanjalo. Če pogledam nazaj se mi zdi, da sem vsako leto sicer dal vse od sebe, a vedno sem se nekako mučil. Letos pa kar tako brez problemov, dosegel moj najboljši čas. Še celo moji sotekmovalci me niso pričakovali tako hitro. V cilj sem namreč pritekel v takšni gneči, da sem Marjetko zagledal zadnji čas, ko sem že mislil, da sem jo kje spregledal.   Sem pa zato potreboval, kar nekaj časa, da sem prišel do sape, potem pa je bil že spet breg

Super je bilo, tudi tokrat nismo bili zadnji. Ogled rudarniškega muzeja pa je bila samo pika na i včerajšnjega dneva.  Smo bili kar vsi po vrsti navdušeni.

Fotke